Skip to main content

Jedrska nesreča v Fukušimi (3. del)

V 1. delu, Jedrske nesreče - od vzrokov do posledic (1. del), obsežnega članka smo pojasnili, s kakšno natančnostjo in previdnostjo stroka obravnava jedrske nesreče. V 2. delu, Jedrska nesreča v elektrarni Otok treh milj (2. del), smo podrobneje opisali vzroke in posledice nesreče, ki se je zgodila na Otoku treh milj. Tako, kot je pri tej nesreči zaradi neustrezne komunikacije prišlo do nepredvidene panike, ki je povzročila veliko škode, boste spoznali, kakšne obsežne stranske posledice je povzročilo napačno ravnanje pri drugi največji in zadnji jedrski nesreči, ki se je zgodila leta 2011 v Fukušimi.

Avtor: Luka Dekleva, Tamara Langus

Elektrarna v Fukušimi je imela šest ločenih vrelno-vodnih reaktorjev, ki jih je načrtovalo in zgradilo podjetje General Electric, vzdrževalo pa jih je podjetje Tokyo Electric Company (TEPCO). Nesreča v Fukušimi je največja jedrska nesreča po Černobilu iz leta 1986, hkrati pa je bila od černobilske nesreče bolj zapletena, saj se je okvarilo več reaktorjev, ki pa v atmosfero niso spustili toliko radioaktivnega sevanja. Nesreča se je dogajala več dni, postopoma napredovala, zaradi česar so se tudi informacije o nevarnosti skozi čas spreminjale.

Do jedrske nesreče v elektrarni Fukušima - Daiči je prišlo zaradi cunamija, 11. marca 2011. Ob poplavi je odpovedal velik del opreme, talila se je sredica reaktorjev in prišlo je do izpusta radioaktivnih snovi.

Potek dogodkov

11. marca 2011 ob 14.46 je izredno močan potres 9. stopnje po Richterjevi lestvici sprožil vrsto dogodkov. V trenutku potresa je v regiji delovalo enajst reaktorjev v štirih jedrskih elektrarnah. Ob potresu so se vsi samodejno zaustavili. Kasnejši pregled ni pokazal večje škode zaradi potresa.

V elektrarni Fukušima - Daiči sta bila reaktorja št. 5 in 6 v mirovanju zaradi načrtovanega vzdrževanja, pri ostalih delujočih reaktorjih pa so se vklopili predvideni varnostni sistemi v jedrski elektrarni. Reaktor št. 4 se je že ustavil, preostali reaktorji pa so se zaradi vklopa varnostnih sistemov ustavljali. Varnostni sistemi so začeli s hladilno vodo ohlajevati reaktorje.

Ob 15.42, 41 minut po potresu, je udaril prvi izjemno visok 15-metrski popotresni val. 8 minut kasneje je sledil še drugi. Cunami je poplavil okoli 560 km2, povzročil približno 19.500 smrtnih žrtev in naredil veliko škodo v obalnih pristaniščih in mestih. Val je bil 8 metrov višji od predvidene projektirane zaščite. Celotna elektrarna je bila poplavljena, vključno z nizko ležečimi glavnimi generatorji in električnimi stikali v kleti reaktorja. Prav tako je cunami poplavil zunanje črpalke za oskrbo z morsko vodo, ki se uporablja za hlajenje.

Priključki elektrarne na električno omrežje so bili uničeni, ko je cunami uničil električne vode, s čimer so bili onesposobljeni varnostni hladilni sistemi za tri reaktorje. Poplave so ovirale in onemogočale zunanjo pomoč. Zaradi odpovedi vseh virov napajanja je bilo hlajenje reaktorjev nemogoče. Gorivo se je pričelo segrevati. Zaradi pregrevanja se je poškodovalo gorivo in nastajati je začel vodik.

Ob 19.03 so razglasili jedrske izredne razmere.
Ob 20.50 je bil izdan ukaz o evakuaciji ljudi v krogu 2 km od elektrarne, kmalu se je ta krog razširil na 3 km.
12. marca ob 5.44 je bilo območje evakuacije že v krogu 10 km od elektrarne. Zvečer istega dne se je evakuacija razširila na krog 20 km, ponekod na 30 km.


Vir: Wikipedia

Ob 15.36 je sosledje dogodkov pripeljalo do vodikove eksplozije v reaktorju št. 1.

14. marca ob 11:01 je sledila druga vodikova eksplozija in sicer v reaktorju št. 3.

15. marca ob 6:10 in 9:38 pa je vodik eksplodiral še v reaktorjih št. 2 in 4.

V urah in dneh po nesreči se je jedrsko gorivo v reaktorjih št. 1, 2 in 3 popolnoma stalilo. Nevarnost se je sproti povečevala. Eksplozije so uničile zgornje dele stavb pri reaktorjih št. 1, 3 in 4, poškodovale so tudi reaktor št. 2, velik požar pa je zajel reaktor št. 4.

Zaradi nesreč je začela voda v hladilnem sistemu iztekati iz reaktorjev in reaktorske sredice se niso več hladile. Tudi izrabljeno jedrsko gorivo, shranjeno v bazenih ob vsakem reaktorju, se je začelo pregrevati, ko je raven vode v bazenih padla na kritično raven. Delavci so bili medtem izpostavljeni visokemu radioaktivnemu sevanju in so jih izmenično evakuirali.

Generator v bloku 6 so ponovno zagnali 17. marca, da je omogočil hlajenje reaktorjev št. 5 in 6, ki sta bila najmanj poškodovana. Električno omrežje je bilo obnovljeno na posameznih delih elektrarne do 20. marca, vendar je oprema reaktorjev od št. 1 do 4, ki so bili poškodovani zaradi poplave, požara in eksplozije, ostala neuporabna. Poplavljena kontaminirana voda je še vedno preprečevala dostop do kletnih prostorov, kjer so bila potrebna obsežna popravila. Delavci so v kletne prostore lahko vstopili šele 5. maja.

25. marca je vlada zahtevala prostovoljno evakuacijo na območju 20 - 30 km okoli elektrarne.
21. aprila je vlada določila prepovedano območje v radiju 20 km okoli elektrarne.

Za boljše razumevanje dogajanja si oglejte animiran prikaz dogajanja po minutah.

Ocene obsega jedrske nesreče in vpliv na zdravje

Japonski uradniki so sprva nesrečo ocenili za 4. stopnjo po mednarodni lestvici jedrskih dogodkov (INES), kljub mnenju drugih mednarodnih agencij, da bi morala biti realna ocena višja. Raven je bila nato zvišana na 5. stopnjo in na koncu celo na 7., kar je najvišja stopnja ogroženosti.

TEPCO je pri 19.594 ljudeh, ki so delali na lokaciji od 11. marca, preveril izpostavljenost sevanju. Šest delavcev je prejelo doze sevanja, ki so bile višje od ravni 250 mSv, ki jo je določila NISA, vendar pa na ravneh pod tistimi, ki bi povzročile radiacijsko bolezen. Žrtev sevanja (akutnega radiacijskega sindroma) ni bilo.

Zemljevid raziskave sevanja lokacije, narejen marca 2013, je razkril, da je bila najvišja stopnja doze kjer koli na lokaciji 0,15 mSv/h. Večji del območja elektrarne je imel manj kot 0,01 mSv/h. 

Leta 2021 je UNSCEAR objavil poročilo, ki potrjuje glavne ugotovitve in zaključke poročila iz leta 2013: "Dokumentirani niso bili nobeni škodljivi učinki na zdravje prebivalcev Fukušime, ki bi jih bilo možno neposredno pripisati izpostavljenosti sevanju zaradi nesreče v jedrski elektrarni Fukušima Daiči."

Kljub zaključkom poročil UNSCEAR in WHO je japonska vlada leta 2018 priznala povezavo med smrtjo enega nekdanjega delavca v elektrarni in jedrsko nesrečo. Moški je namreč februarja 2016 zbolel za pljučnim rakom.

Skupno 3.000 km2 je bilo onesnaženih nad 180 kBq/m2 (za primerjavo: v Černobilu je bilo onesnaženenih 29.400 km2 ). Glavno merilo so bile domnevne doze v mSv/leto. Vlada je sprejela 20 mSv/leto kot cilj za evakuacijsko območje in bolj onesnažena območja zunaj njega. 

Okoljske posledice:

  • 11 občin na nekdanjem območju evakuacije (20 km okoli elektrarne ali kjer je letna kumulativna doza sevanja večja od 20 mSv) je postalo del »posebnega dekontaminacijskega območja«. Na tem območju dekontaminacijska dela izvaja vlada.
  • 100 občin, kjer so stopnje doze več kot 1 mSv na leto, je razvrščenih v »raziskovana območja intenzivne dekontaminacije«. Tu dekontaminacijo izvajajo občine s financiranjem in tehnično podporo japonske vlade. 

Na kraju jedrske nesreče se je nabrala velika količina onesnažene vode. Ta je bila obdelana in odstranili so vse radioaktivne elemente razen tritija, ki pa ga je tako malo, da nima nobenega vpliva  na organizme. Aprila 2021 je japonska vlada potrdila, da bo ta voda v prihodnosti izpuščena v morje. Nekaj ​​te vode je že bilo izpuščene v morje, vendar je bila tudi ta radioaktivnost tako nizka, da ni imela vpliva na okolje.

Problem evakuacije in s tem povezane smrtne žrtve

Po jedrski nesreči v Fukušimi zaradi sevanja ni umrl nihče. Treba pa je razumeti širši kontekst naravne nesreče. Mnogi so zaradi potresa in zaradi cunamija izgubili svojce. Ljudje so bili pogrešani še več let in svojci so se morali od njih posloviti brez pokopa. Vse to je povzročalo travme, osamljenost, depresije … Za pravo gorje se je izkazala evakuacija in za mnoge je bila ta najbolj uničujoča.

Razseljenih je bilo 63.000 ljudi. Do septembra 2020 so japonske oblasti zabeležile kar 2.313 smrtnih žrtev med evakuiranci. Smrtni primeri niso povezani s sevanjem, ampak so vzroki v fizičnem in duševnem stresu zaradi dolgotrajnega bivanja v zavetiščih, v prekinitvi zdravstvene oskrbe in v samomorih. 90 % smrti med evakuiranci se je zgodilo pri ljudeh, ki so bili stari 66 let ali več.

Danes mnogi analitiki nesreče ocenjujejo, da je bila evakuacija napaka. Žrtve bi bile veliko manjše, če bi ljudje ostali tam, kjer so bili, trdijo. Več o tem, kako je evakuacija povečala število žrtev, preberite v članku v Financial Times.

Po podatkih nacionalne policijske agencije je skupno število žrtev potresa znašalo 15.895.

Posledice in trenutni status

Po fukušimski nesreči so bile v svetu in Sloveniji izvedene analize odpornosti jedrskih elektrarn na ekstremne dogodke. Uvedene so bile izboljšave varnostnih lastnosti elektrarn. Na žalost pa se je zaradi te zadnje nesreče močno okrepil tudi negativni sentiment do jedrske energije.

TEPCO ima spletno stran, kjer objavljajo informacije o razgradnji objektov in spremljanju okolja. Del evakuiranih območij je že varnih za normalno bivanje.

Vir za podrobnejše informacije o jedrski nesreči v Fukušimi je Word Nuclear Asociation.

Preberete si še 4. del serije, ki govori o tem, kaj se dogajalo v največji jedrski nesreči: Jedrska nesreča v Černobilu (4. del).