»Danes zjutraj ob 4.50 je zaradi neznanih vzrokov razpadla celotna elektro mreža Slovenije oziroma sistem daljnovodov. Slovenija se je elektroenergetsko ločila od Hrvatske. Izpadla je tudi termoelektrarna Šoštanj, ki sedaj obratuje z zmanjšano močjo in pred 12. uro še ni mogla polno delovati,« so zapisali v Večeru z datumom 6. september 1973. Jeseni leta 1973 je stopnjevanje težav v preskrbi z električno energijo doseglo kritični prelom - električni mrk.
»Septembra leta 1973 smo v Sloveniji doživeli popoln kolaps električnega sistema. Ni šlo za kakšen lokalen izpad, ampak je razpadel celoten sistem,« se v intervjuju za Dnevnik spominja tedanji predsednik slovenskega izvršnega sveta Andrej Marinc.
Vzrok je bila kombinacija sušnih obdobij, močan gospodarski razvoj ter malo vlaganj v energetiko. Hkrati Slovenije še ni bila vključena v sistem mednarodnih povezav, temveč le s Hrvaško, ki je bila tedaj v podobnih težavah.
Slovenski izvršni svet je po dveh dneh sejanja sprejel sklep o splošni redukciji električne energije za široko potrošnjo 20 odstotkov in 30 odstotkov za industrijo. Tovarne so obstale tudi za 24 ur, potrošniki so bili brez toka dvakrat dnevno od 4 do 8 ur, so tedaj poročali mediji. Slovenski javnosti je treba jasno povedati, da veljajo redukcije in torej varčevanje za vse potrošnike ne samo za pol leta, temveč še za nekaj let vnaprej, so sporočili javnosti na izvršnem svetu 14. septembra.
Vmes je bila sprejeta odločitev o pospešitvi aktivnosti za nove vire energije, tudi o jedrski elektrarni v Krškem. »Saj nismo imeli nobene druge alternative! Če smo hoteli zagotoviti samooskrbo in imeti dolgoročnejši program, smo potrebovali nove zmogljivosti,« se spominja Andrej Marinc.
New York Times je dva meseca kasneje, novembra 1973 poročal, da je podjetje Westinghouse pridobilo posel gradnje prve jedrske elektrarne za Jugoslavijo v vrednosti približno 250 milijonov dolarjev, ki naj bi trajala 5 let.
Medtem so radijske napovedovalke po večkrat na dan prebrale, kateri porabniki bodo ostali brez električne energije. Delovne organizacije so zaradi izklopov pisale ogorčena protestna pisma, Elektro podjetja pa so na klice odgovarjale kar z magnetofoskimi odzivniki.
Ljudje so na nove razmere - z nekolikanj cinizma - privadili. »V naši družini deluje »protiredukcijska služba« že povsem rutinirano in brez zastojev, le od voska popackana tla so še kritična točka, ki pa jo bomo z vajo kmalu odpravili. Prav za zadnjo silo je tudi naša stara mama žrtvovala sveče, ki jih je nakupila na romanju v brezjanski cerkvi, toda upajmo, da bodo naši strokovnjaki rešili situacijo pravočasno in si bomo tako lahko svetili le s civilnimi svečami,« je zapisal nepodpisan avtor v občinskem glasilu občine Ljubljana Šiška.
Viri:
- Delo, 11. 9. 1973, str. 2 https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-9S9P38P8
- Delo, 14. 9. 1973, str. 1 https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-QBLAT4JB
- Glas, 12. 9. 1973, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-IPMXXP9O
- Jelka Piškurić, BILI NEKOČ SO LEPI ČASI«, Inštitut novejše zgodovine, str. 124 https://www.sistory.si/cdn/publikacije/43001-44000/43039/RAZPOZNAVANJE_39.KV.pdf
- New York Times, 29. 11. 1973
- Javna tribuna (Ljubljana-Šiška) 1973, letnik 12, številka 94
- Dnevnik, 28. 9. 2019, Intervju: Andrej Marinc spregovoril po 30 letih: Spor s Kavčičem je bil spor v starejši, partizanski strukturi
