Gabi, ker jedrska stroka ni najbolj tipično žensko področje, nam povej, kakšna je bila tvoja pot in kako si se znašla tu, kjer si danes?
Po zaključku študija sem začela poučevati fiziko na različnih srednjih šolah v Ljubljani, nadalje pa sem ostala na Gimnaziji Bežigrad. Poučevanje fizike mi je predstavljalo izziv, ki sem ga vsak dan z veseljem premagovala.
Izziv, ker je bilo treba delati s pubertetniki in si zato sedaj raje na ICJT?
Ne, všeč mi je bilo, da sem bila vsakodnevno v stiku z mladimi. Lahko sem se z njimi pogovarjala čisto resne stvari, se z njimi veselila in jih spremljala na poti pomembnih odločitev. Največji zagon so mi dajali komentarji dijakov, ki so tekom treh let fizike odkrili, da ta ni noben bav-bav in so si jo celo izbrali kot izbirni predmet na maturi.
Zaradi težav z glasilkami sem se po večmesečnem tehtanju le odločila, da šolo zapustim in poiščem službo, ki bo glasovno manj naporna. Vsakodnevno govorjenje v razredu, ki nikoli ni čisto tiho, je bilo prenaporno za moj glas. Posledično sem prekinila tudi vse svoje hobije petja in pevskih zborov. Tudi v službo sem rada prihajala, zato je bila odločitev toliko težja.
Kdaj in predvsem kaj te je odpeljalo v jedrsko fiziko?
V maju 2022 sem za svoje dijake tretjih letnikov izvedla enomesečno temo o jedrski fiziki. Običajno se te tematike dotakne zelo malo profesorjev fizike, ker večini zmanjka časa na koncu šolskega leta. Vseeno se mi je zdelo pomembno, da dijaki dobijo osnovno znanje o jedrski tematiki, saj je ta vedno pogosteje omenjena v medijih.
Super! Več takih profesorjev potrebujemo. In kako si zasnovala to enomesečno temo? Morda bo kak profesor dobil navdih iz tvojega odgovora.
Najprej sem predstavila zgodovinski pregled izumov in odkritij v povezavi z radioaktivnimi razpadi. Sledil je ogled razstave na ICJT in reaktorja TRIGA. Dijaki so bili nad izletom navdušeni in nekatere smo morali skorajda zvleči z razstave nazaj domov. To mi je dalo potrditev, da nekaj počnem prav. Tematiko o jedrski tehnologiji smo v šoli zaključili z vplivom vseh elektrarn na izpuste CO2 in vplive na globalno segrevanje.
Med izvajanjem te dejavnosti in obiska razstave na ICJT sem tudi sama dojela, da jedrska tehnologija predstavlja delno rešitev za vse naše težave v povezavi s ceno elektrike, izpustov CO2 in globalnim segrevanjem.
Zakaj poudarjaš, da gre le za delno rešitev?
Zato, ker vseh težav ne bomo rešili le z eno novo jedrsko elektrarno. Je pa po mojem mnenju nujno potrebna, da naše težave ne postanejo še večje. In vem, da pri gradnji nove jedrske elektrarne prvo oviro predstavlja mnenje javnosti. To mi daje še večji izziv, da kot pedagoginja fizike prispevam k razbijanju mitov o jedrski energiji, o njeni varnosti, ceni, radioaktivnih odpadkih …
Ampak nasprotovanj jedrski energiji je veliko. Kako se soočaš z njimi?
Zaboli me, ko nekdo brez poglobljenega znanja in s predsodki obsodi jedrsko energijo kot nekaj slabega. Ker proizvaja radioaktivne odpadke. Ker je nevarna. Ker je tehnološko zahtevna. Ker je draga. Ker so Nemci zaprli svoje jedrske elektrarne, naj bi jih kar posnemali in zaprli še mi. Ker lahko zaradi sevanja umreš … Veliko je takih predsodkov, vendar odražajo neznanje in celo strah ljudi. Zato resnično verjamem, da je znanje moč. Moč, da bomo premagali strah pred neznanim. Moč, da bomo poiskali najboljše – pa čeprav tehnološko zahtevne - rešitve za radioaktivne odpadke. Moč, da bomo energetsko sliko Slovenije obrnili na bolje. Moč, da bomo stremeli k energetski neodvisnosti. Moč, da bomo na tej poti poskrbeli tudi za okolje. Moč, da bomo svojim potomcem dali možnost, da živijo v razviti državi, ki je neodvisna od fosilnih goriv.
Pa me lahko nekdo na tej točki dregne in reče, da jedrske energije ne rabimo, saj imamo sonce in veter. Jasno je, da se na ta dva obnovljiva vira energije ne moremo zanesti 100 %, ker ponoči in v občasnih dneh sonca pač ni, veter v Sloveniji tudi ni stalen, izgradnja sončnih in vetrnih elektrarn pa ni nič cenejša od jedrske elektrarne.
Glede na stil življenja, ki ga sedaj imamo, je potreba po električni energiji vedno večja, hkrati pa jo zahtevamo/želimo takoj, ko jo rabimo. Zato s soncem in z vetrom ne bomo daleč prišli. Se pa strinjam, da je za osebno porabo morda sončna elektrarna na strehi dovolj oziroma boljše kot nič. Še bolje pa je, če imamo sončne kolektorje za ogrevanje vode. Vendar je to spet odvisno od finančne situacije posameznika.
Jedrske elektrarne zato predstavljajo stabilen vir električne energije, neodvisen od vremena, ki hkrati ne povzroča dodatnih izpustov CO2 in so potemtakem ključne za stabilnost oskrbe z električno energijo.
Ja, to je naša skupna tema. Kaj konkretno pa počneš na ICJT?
Za zdaj opravljam izpite na tečaju za bodoče operaterje jedrskih elektrarn. Pa ne zato, da bi bila operaterka, ampak želim postati predavateljica tega tečaja. Moje glasilke so vesele spremembe, ker tokrat sedim na drugi strani učilnice in poslušam, ne pa predavam.
Sicer pa bom na ICJT predavala na tečajih, vodila šole na ogled razstave in jih navduševala za jedrsko tehnologijo. Vsi tisti občutki, ki sem jih dobila med predavanji na gimnaziji, so me prepričali, da je to pravo mesto zame.
Kaj si obetaš od prihodnosti?
V prihodnosti upam na še več takih tečajev, saj srčno upam, da se bo Slovenija pospešeno lotila izgradnje druge jedrske elektrarne. To pomeni, da bo povpraševanja po izobraževanju osebja vedno več. Hkrati pa bo tudi zanimanje javnosti večje in upam, da z našim delom na ICJT že pozitivno prispevamo k javnemu mnenju, razbijamo predsodke in ljudem predajamo znanje.
Mislim, da je ključnega pomena pri razvoju jedrske energije v Sloveniji vlaganje v razvoj in raziskave jedrske tehnologije, kvalitetno izobraževanje kadra ter ozaveščanje širše javnosti.
Gabi, hvala, da si se nam predstavila in čeprav je naše uredništvo že navdušeno nad jedrsko energijo, bomo veseljem prišli k tebi na voden ogled razstave na ICJT.
Spoznajte Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo (ICJT) na Inštitutu Jožef Stefan, kjer dela Gabi Novak.
