Odziv na članek v časniku Delu
Jedrska energija je pogosto tarča propagande, k širjenju mitov in neresnic pa žal pripomorejo tudi mediji. V članku v časniku Delo z naslovom “Izziv bo zbrati 10 milijard evrov za Jek 2” je avtor Karel Lipnik navedel nekaj napačnih dejstev o financiranju in delovanju jedrskih elektrarn.
Najprej se je treba dotakniti predvidenega stroška gradnje. Avtor brez navedbe vira zaključuje, da bo ta stala okrog 10 milijard evrov.
Tovrsten pristop k ugibanju cene nove jedrske elektrarne ima vse več slovenskih novinarjev, pojavljajo se že skoraj povsem naključni zneski v rangu od 5 do celo 20 milijard evrov, brez jasne obrazložitve, kaj te številke pomenijo.
Cena je odvisna od moči izbrane reaktorske tehnologije (v igri so nazivne moči 1100 MW, 1400 MW in 1660 MW) in od števila jedrskih reaktorjev (eden ali dva).
Korejci so v Združenih arabskih emiratih dokončali jedrsko elektrarno Barakah s ceno 7 milijard evrov na posamezno enoto. Ti reaktorji imajo nazivno moč 1400 MW.
Westinghouse Poljski in Bolgariji obljublja nove reaktorje moči 1100 MW za ceno 7,5 milijarde evrov na enoto, ceno francoskega dobavitelja EDF pa se neuradno postavlja na okrog 11 milijard evrov na enoto, s tem da so njihovi reaktorji EPR največji reaktorji na trgu s kar 1660 MW električne moči.
Teh cen se ne da povprečiti, končna cena je preprosto odvisna od velikosti reaktorja in od odločitve, ali gremo v gradnjo enega ali dveh novih jedrskih blokov.
Poleg cene izgradnje pa je tu še strošek financiranja. Jedrske elektrarne so projekti izredno dolgoročne narave, obratovalna doba novih elektrarn je najmanj 60 let.
Špekulacije o financiranju iz proračuna so neutemeljene. Glede na velikost podjetja GEN energija gre pričakovati, da bodo novo jedrsko elektrarno večinoma financirali s kreditiranjem.
Neutemeljena so tudi namigovanja o financiranju prek borze. Verjetnost, da bi delnice neke nove jedrske družbe kotirale na borzi in bi se na tak način zbral del kapitala, je skoraj nična.
Donosnost jedrske elektrarne je vsaj v začetni fazi prenizka za lastniško financiranje, saj so na trgu kapitala zahtevani donosi preprosto preveliki. Sploh slovenski kapitalski trg, je za investicijo te magnitude preprosto premajhen.
Trditev da so obveznice kot način financiranja primerne samo ob koncu gradnje prav tako ne drži, saj obstajajo različne vrste obveznic, ki bi omogočale tudi vnaprejšnje financiranje.
Zmotna je tudi trditev, da bo pri projektu morala sodelovati Hrvaška. Te obveze pogodba med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške ne zajema, predmet pogodbe je zgolj skupno upravljanje NEK.
Ne drži, da jedrskih elektrarn ne bi bilo ekonomično zaustavljati zaradi porabe goriva.
Jedrsko gorivo se med zaustavitvijo ne porablja kot to trdi avtor, vsaj ne s tako veliko hitrostjo kot med normalnim obratovanjem. Operaterji reakcijo upočasnijo, kar pomeni, da do cepljenja jeder ne prihaja v tako velikem obsegu.
Vzrok, zakaj se jedrskim elektrarnam načeloma ne zmanjšuje moči med njihovim normalnim delovanjem, je ravno način njihovega financiranja. Elektrarno se financira s posojilom, za katerega je zaželeno, da se čim hitreje poplača, saj obresti na tako dolgi rok strmo rastejo.
Zaradi meddržavnih povezav je morebitne viške energije enostavneje in ugodneje preusmeriti. V Franciji, kjer je večina elektrarn že odplačanih, jih po potrebi tudi zaustavljajo.