1. Odmik od direktive o obnovljivih virih energije in prehod na direktivo o čisti energiji
Sedanja različica direktive predpisuje, da mora EU do leta 2030 uporabljati vsaj 42,5 % energije iz obnovljivih virov. Omejitev na OVE je treba odpraviti, saj je že po zasnovi usmerjena proti
jedrski energiji.
Prizadevati si moramo za čisto ali nizkoogljično energijo, kar pomeni tudi opustitev biomase.
2. Vzpostavitev financiranja velikih projektov na področju čiste energije
To bi moralo biti samoumevno za jedrsko energijo, kjer lahko financiranje znaša tudi 65 % vseh kapitalskih stroškov.
Za vse projekte čiste energije potrebujemo dostop do financiranja z nizkimi obrestnimi merami. Če ne želimo, da se prizadevanja za razogljičenje zavlečejo za več let, je treba to zagotoviti čim prej. Npr. z ustanovitvijo mednarodne banke za jedrske naložbe.
3. Konkreten in pregleden načrt, kako do leta 2050 doseči ničelne izpuste
EU nima jasnega načrta, kako do leta 2050 doseči "neto ničelne izpuste".
Biti moramo realistični in pošteni glede tega, kako nameravamo doseči razogljičenje. To vključuje realistično sliko vseh stroškov.
4. 50-letni načrt in naložbe za blažitev podnebnih sprememb v Evropi in tujini
Podnebne spremembe se dogajajo zdaj.
Načrtovati moramo ublažitev posledic, da bi ohranili planet, na katerem se da živeti. Načrt je treba razširiti tudi izven Evrope, predvsem na Afriko.
5. Konkretni načrti in naložbe za razogljičenje industrije
Uporabljamo veliko izdelkov iz energetsko intenzivnih industrij, ki potrebujejo razogljičenje - jeklo, plastiko, cement, steklo, gnojila itd.
Preseči moramo fantazijske koncepte, kot je obljuba po razogljičenju z vodikom. Pri načrtovanju naložb moramo biti realni in konkretni.
6. Naložbe v ustrezne delovne razmere v vseh rudnikih - tudi v državah v razvoju, iz katerih uvažamo rudnine
Za razogljičenje potrebujemo veliko surovin, litija, bakra in redkih kovin. Zlasti če bomo investirali pretežno le v sonce in veter.
Vlagati moramo v rudarstvo v Evropi in izboljšati razmere v državah, na katere se trenutno zanašamo.
7. Upoštevanje stroškov sistema, ne le obratovanja elektrarn
Investitorji v energetiki gledajo le na kratkoročne ekonomske koristi, zato se gradi predvsem elektrarne, ki najbolj ugodno obratujejo. Ta način daje prednost sončni in vetrni energiji, ki sta vsaj na papirju najcenejša vira energije. Težava je, da te elektrarne niso zmožne samostojno napajati elektroenergetskega sistema, saj potrebujejo plinske ali premogovne elektrarne, da ob neugodnem vremenu zagotovijo manjkajočo proizvodnjo. Ta skriti strošek se na koncu prevali na operaterje omrežja in plačnike energije.
Upoštevati je treba tudi stroške sistema in kako učinkovito je določen vir energije zmožen nadomestiti fosilna goriva.
Pripravili smo tudi letak, ki si ga lahko prenesete na svoj računalnik, ga natisnete in uporabite.
