Jedrska nesreča se je zgodila 26. aprila 1986 v jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini (takrat del Sovjetske zveze). Eksplodiral je jedrski reaktor 4. To je bil reaktor tipa RBMK, ki za hlajenje uporablja vodo pod visokim tlakom, za moderator pa grafit. Električna moč reaktorja je bila 1000 MW.
Nesreča je bila posledica napačne zasnove reaktorja, ki ga je upravljalo neustrezno usposobljeno osebje.
Potek dogodkov
25. aprila so se operaterji reaktorja 4 v Černobilu pripravljali na preizkus nove zasnove regulatorja napetosti. Predhodni testi namreč niso dali ustreznega rezultata. Pred preizkusom 26. aprila so operaterji izvedli vrsto dejanj, vključno z onemogočanjem mehanizmov za samodejni izklop, kar je bilo po tehničnih navodilih elektrarne prepovedano.
Do trenutka, ko je operater zaustavil reaktor, je bil reaktor v izjemno nestabilnem stanju. Posebna zasnova krmilnih palic v reaktorju je povzročila dramatičen sunek napetosti. Kombinacija vročega goriva in hladilne vode je povzročila drobljenje goriva, nastanek pare in povečan tlak. Konstrukcijske značilnosti reaktorja so bile takšne, da bi znatna poškodba treh ali štirih gorivnih elementov povzročila uničenje reaktorja – in ga tudi je. Nadtlak je povzročil, da se je 1000-tonski pokrov reaktorja delno odlepil, počili so kanali za gorivo in zataknili vse krmilne palice, ki so bile vstavljene le do polovice.
Intenzivno nastajanje pare se je razširilo po celotnem jedru, prišlo je do eksplozije pare in produkti cepitve so se sprostili v ozračje. Približno 2 - 3 sekunde pozneje je druga eksplozija izvrgla drobce iz kanalov za gorivo in vroč grafit. Zaradi teh eksplozij sta umrla 2 delavca.
Grafit in gorivo sta se na zraku razžarila in sprožila požar, ki je povzročil glavni izpust radioaktivnosti v okolje. Izvržena je bila približno četrtina od 1.200 ton grafita. Skupaj se je sprostilo približno 14 EBq (14 x 10 18 Bq) radioaktivnosti.
V nedotaknjeno polovico reaktorja so s pomožnimi črpalkami za napajalno vodo vbrizgali okoli 200-300 ton vode na uro, vendar so to po pol dneva ustavili zaradi nevarnosti, da bi pritekla in poplavila bloka 1 in 2. Treba je bilo poiskati nov način za spopad z gorečim gorivom.
Od drugega do desetega dne po nesreči je bilo s helikopterjem na goreče jedro odvrženih približno 5.000 ton bora, dolomita, peska, gline in svinca.
Za boljše razumevanje dogajanja si oglejte animiran prikaz dogajanja.
Vplivi na zdravje in posledice za okolje
Med žrtvami so bili tudi gasilci, ki so pomagali pri začetnih požarih na strehi zgradbe turbine. Doze sevanja prvega dne so do konca julija 1986 povzročile 28 smrti – od tega 6 gasilcev. Doze, ki so jih prejeli gasilci in delavci v elektrarni, so bile dovolj visoke, da so povzročile akutni radiacijski sindrom (ARS), ki se pojavi, če je oseba izpostavljena več kot 700 miligrejem (mGy) v kratkem časovnem okviru (običajno v minutah). Celotelesne doze med 4000 mGy in 5000 mGv v kratkem časovnem okviru bi ubile 50 % izpostavljenih, pri čemer je 8000–10.000 mGy splošno smrtno. Doze, ki so jih prejeli umrli gasilci, so bile ocenjene na 20.000 mGy.
Nesreča je povzročila največji nenadzorovan izpust radioaktivnih snovi v okolje. Velike količine radioaktivnih snovi so prehajale v zrak približno 10 dni. To je povzročilo resne socialne in gospodarske motnje za prebivalce v sedanji Belorusiji, Rusiji in Ukrajini. Večina izpuščenega materiala je padla na bližnja tla kot prah in odpadki, lažji material pa je veter odnesel nad današnjo Ukrajino, Belorusijo in Rusijo, v manjši meri pa tudi nad Skandinavijo in Evropo.
Skupno je bilo nad 180 kBq/m2 onesnaženih 29.400 km2. Iz mesta Pripjat je bilo 27. aprila evakuiranih 45.000 prebivalcev. Do 14. maja je bilo evakuiranih in pozneje preseljenih približno 116.000 ljudi, ki so živeli v krogu 30 kilometrov.
Približno 1.000 od teh se je neuradno vrnilo živet na kontaminirano območje. Večina evakuiranih je prejela doze sevanja manjše od 50 mSv, nekaj pa jih je prejelo 100 mSv ali več.
V letih po nesreči je bilo na manj onesnažena območja preseljenih nadaljnjih 220.000 ljudi, prvotno izključitveno območje s polmerom 30 km (2.800 km2) pa je bilo razširjeno na 4.300 km2. Ta preselitev je bila posledica uporabe merila 350 mSv predvidene življenjske doze sevanja, čeprav je dejansko sevanje na večini prizadetega območja hitro padlo, tako da so bile povprečne doze manjše od 50 % nad normalnim ozadjem 2,5 mSv/leto.
Več organizacij je poročalo o posledicah černobilske nesreče, vendar so imele zaradi pomanjkljivih informacij o javnem zdravju pred letom 1986 vse težave pri ocenjevanju pomena svojih opazovanj.
Razčiščevanje dolgoročnih posledic za zdravje in okolje
Leta 1989 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prvič izrazila zaskrbljenost, da so lokalni znanstveniki in zdravniki nepravilno pripisali različne biološke in zdravstvene učinke izpostavljenosti sevanju. Nekateri to počno še danes in nesrečo izkoriščajo za lasten zaslužek.
Od leta 2003 do 2005 je Černobilski forum, v katerem je poleg Mednarodne agencije za jedrsko energijo sodelovalo še 7 organizacij Združenih narodov in pristojni organi Belorusije, Ruske federacije in Ukrajine, raziskoval učinke nesreče na zdravje in okolje.
Leta 2006 je Černobilski forum izdal poročilo, ki pravi da so ljudje na tem območju zaradi mitov in napačnih predstav o grožnji sevanja utrpeli paralizirajoč fatalizem, kar je prispevalo h kulturi kronične odvisnosti. Nekateri so »prevzeli vlogo invalidov«. Načeto duševno zdravje v kombinaciji s kajenjem in zlorabo alkohola je naredilo več škode kot sevanje. Tudi zanemarjanje zdravja in slaba skrb za prehrano sta pustili posledice. Selitve ljudi so bile zelo travmatične, hkrati pa niso dosti prispevale k zmanjšanju izpostavljenosti sevanju, ki je bilo tako ali tako nizko. Psihosocialni učinki med prizadetimi v nesreči so bili podobni tistim, ki izhajajo iz večjih nesreč, kot so potresi, poplave in požari.
Posebno žalosten učinek napačnih predstav o nesreči je bil, da so nekateri zdravniki v Evropi nosečnicam napačno svetovali splav zaradi izpostavljenosti sevanju, čeprav so bile ravni sevanja tako nizke, da to ne bi moglo imeti posledic.
Zaradi nesreče je bilo evakuiranih približno 350.000 ljudi. Ponovno naseljevanje območij, s katerih so bili ljudje preseljeni, še poteka. Ravni sevanja so dandans celo znotraj izključitvenega območja večinoma normalne.
Leta 2011 je bil Černobil uradno razglašen za turistično atrakcijo s številnimi obiskovalci.
Leta 2015 so rezultati velike znanstvene študije pokazali, da je populacija sesalcev na izključenem območju uspevala kljub onesnaženosti tal. "Dolgoročni empirični podatki niso pokazali nobenih dokazov o negativnem vplivu sevanja na številčnost sesalcev." Druge študije so nadalje pokazale, da je bila okoljska posledica nesreče veliko večja biotska raznovrstnost in številčnost vrst, pri čemer je izključeno območje zaradi odsotnosti ljudi postalo edinstveno zatočišče za divje živali.
Vir za podrobnejše informacije o jedrski nesreči v Černobilu je Word Nuclear Asociation.
Če vas zanimajo jedrske nesreče, vas vabimo k branju ostalih člankov iz serije o jedrskih nesrečah:
