V prvem predlogu zakona je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo povsem ignoriralo jedrsko energijo, čeprav nam ta vir čiste energije pokriva 20 % potreb po električni energiji. V sedanjem predlogu je jedrska energija res omenjena kot nizkoogljični vir, vendar pa imamo 3 velike težave s predlogom.
1. Definicija nizkoogljičnih virov je v zakonu napačna in ne zdrži strokovne presoje.
Poleg jedrske energije so v definicijo nizkoogljičnih virov energije vključeni tudi vodik in sintetični plini, ki sploh niso viri energije, ampak so prenosniki energije. Te prenosnike je treba šele izdelati in je njihov ogljični odtis drugačen, če jih izdelamo s fosilnimi ali pa z nizkoogljičnimi viri.
Več kot 95 % vodika, ki ga porabimo danes, je pridobljenih iz zemeljskega plina v postopku, pri katerem se sproščajo velike količine CO2. Tak vodik ni niti nizkoogljičen, niti vir energije.
Nizkoogljični viri energije so tisti, pri katerih se za proizvodnjo električne energije sproščajo zelo majhne količine ogljikovega dioksida (CO2). To so čisti in trajnostni viri energije, kot so hidroenergija, jedrska, sončna, geotermalna in vetrna energija.
Cilj te oblike proizvodnje energije je zmanjšati ogljični odtis in se boriti proti škodljivim učinkom globalnega segrevanja. Spodbujanje uporabe virov energije z nizkimi izpusti ogljika pomaga pri blaženju podnebnih sprememb, spodbuja tehnološke inovacije in večjo energetsko varnost.
2. Z zakonskimi določbami (npr. o prednostni rabi energijskih virov in nalogah ministrstva) država spodbuja samo uporabo obnovljivih virov energije, ne pa vseh nizkoogljičnih virov.
Zakon na žalost ne upošteva tehnološke nevtralnosti, ampak spodbuja samo določene tehnologije, kamor se potem steka tudi pomoč države (na primer v obliki subvencij). Taka selektivnost zavira opuščanje fosilnih goriv.
Država s takimi potezami sledi obstoječim zavezam EU, za katere pa več držav članic ugotavlja, da so slabo zastavljene. Zavezništvo evropskih držav, ki imajo ali pa šele razvijajo svojo jedrsko energijo, si prizadeva spremeniti te zaveze. EU namreč zahteva le čim večje deleže obnovljivih virov, ne pa dejanske opustitve fosilnih goriv oziroma razogljičenja.
Francija in Švedska ne priznavata teh ciljev, ampak jih kot aktivni članici EU poskušata spremeniti. Obe državi sta skoraj povsem razogljičili svoj elektroenergetski sistem s kombinacijo jedrske energije in obnovljivih virov. Švedska je sprejela nov energetski cilj in vanj nediskriminatorno vključila tudi jedrsko energijo. Namesto "100 % obnovljivih virov" so si kot cilj zadali "100 % električno energijo brez fosilnih goriv". Podobno počne Francija, ki v svoji energetski politiki zagovarja zniževanje toplogrednih plinov in tehnološko nevtralnost. Zaradi takih usmerjenosti obe omenjeni državi kažeta odlične rezultate in predstavljata dober zgled drugim.
3. Jedrska energija v Energetskem zakonu ni izenačena z obnovljivimi viri energije.
Tako jedrsko energijo kot obnovljive vire (razen lesne biomase) energije štejemo med nizkoogljične vire. Le s kombinacijo nizkoogljičnih virov lahko razogljičimo elektroenergetski sistem.
Tudi Mednarodna agencija za energijo (IEA) v najnovejši izdaji svoje publikacije »World Energy Outlook« prepoznava večji pomen jedrske energije pri opuščanju fosilnih goriv. Do leta 2050 pričakuje občutno povečanje jedrskih proizvodnih zmogljivosti.
Nerazumljivo je, zakaj slovenski Energetski zakon poudarja predvsem obnovljive vire. Zakaj država na primer spodbuja le ozaveščanje, informiranje in izobraževanje o obnovljivih virih energije, ne pa o vseh nizkoogljičnih virih, kamor sodi tudi jedrska energija? To je še posebej težko razumeti ob upoštevanju, da ima z napačnimi predstavami, dezinformacijami, s predsodki in strahovi največ težav prav jedrska energija. Na nas so se že obrnili učitelji, ki so iskali gradivo za poučevanje o jedrski energiji. Naleteli smo na serijo spornih vprašanj in odgovorov z mature in nacionalnega preverjanja znanja med leti 2004 in 2022. Brali smo seminarsko nalogo, ki je pokazala, da so se učenci pri pouku učili neresnice. Izobraževanja o jedrski energiji je v Sloveniji žal premalo in ni primerljivo s poudarjanjem obnovljivih virov. Selektivnost pri ozaveščanju in izobraževanju zavira razumevanje javnosti in otežuje napredek.
